Smo šli v hribe...

...samo nismo pr'šli tja kamor smo se namenil. Namesto naravnost smo šli na desno in namesto za Akom skoraj prišli do bivaka pod Špikom. :) Po neuspešnem iskanju alternativne poti smo se vrnili nazaj in šli pogledat vsaj drugi Martuljški slap, ki je res vreden ogleda. Skupi vzeto, je bil en fajn dan v hribih. Pa še vreme za fotkat je bilo izvrstno. Blenda 8, ISO200 in bum! Kadri so se kar vrstil - spodaj je nekaj vzorčnih fotk.

Gladiatorji 21.stoletja

'Dejan Zavec! Dejan Zavec!'

Huronsko vpitje privržencev 'Mr. Simpatikusa' je glasno odmevalo še pred glavnim dogodkom večera, ob prihodu medcelinskega velterskega prvaka po verziji WBO v dvorano, pa je le-ta dobesedno eksplodirala v trušču. Spopad Dejana z izzivalcem, 30-letnim prvakom azije in pacifika, Andrejem Jeskinom je bil res pravi uživantski dvoboj za ljubitelje tega športa. Ker se tudi sam prištevam med tiste, ki radi pogledajo dober boksarski 'match' je bilo kot nalašč, da sem se ta večer na Ptuju znašel v dvojni vlogi - kot fotograf in gledalec.

Čeravno nekateri predhodni dvoboji niso bili na visokem nivoju, še iz publike je vsake toliko priletel kak 'Nea se božat!' vzklik, lahko rečem, da se je zadnji spopad odvil v izjemnem vzdušju in totalni zavzetosti obeh 'gladiatorjev'. O božanju ni bilo govora.

Jeskin se je izkazal kot zelo dober in predvsem trdoživ naprotnik za Dejana. Izmikal, prenašal dobro plasirane Dejanove udarce in tudi sam nekajkrat 'vrnil uslugo', a vse se je za 'Bazuko' končalo v 10. rundi, ko je Zavec končno nanizal usodno serijo udarcev, od katerih je večina pristala na Kazahstančevem obrazu, ki je že do tistega trenutka izgledal precej načet. Dvoboj je nato prekinil Nizozemski sodnik in Dejan je z tehničnim knockoutom obranil svoj naslov, ki je znova ostal v njegovih rokah tudi zaradi izjemne Ptujske publike, kar je Dejan potrdil v svojem zahvalnem govoru ob koncu.

Super športni večer v najstarejšem slovenskem mestu!

Sweet sadness...

Prvotni prebivalci severne Amerike bi d'jali: tri polne lune so pretekle od našega zadnjega snidenja. No, danes sem izvedel nekaj, kar me je po daljšem času pripeljalo do klika na Bloggerjev link in rezultat je spodaj.


I met her or should I say saw her first the previous Wednesday while waiting for the metal bird to take us upon a journey to a city whose inhabitants refer to it as 'a place to which all the roads lead to'. After a few minutes of standing in a circle with all the others who have been invited to this trip, we introduced ourselves and started chatting. At first, just to pass the time while waiting for the tickets and our turn at the very strict baggage and personal check at the hands of the airport border police. But as the minutes passed, I started to realize that I wanted to keep our conversation going not to 'eat the clock up' but because of her. What drew me to her I cannot point out exactly - her looks, her smile, her confidence, was it her confession that 'getting up so early to catch the bus ride to the airport, wasn't part of her usual getting-out-of-bed routine' which reminded me that I'm like that to, maybe it was the tone of her voice, or was it prehaps the deep blue of her eyes, or the fact that she kept the colour of her beautiful long hair natural - brown. I'm sure it was all that and more.

After the short bus ride to our plane - which I found quite amusing, since our airport is tiny compared to major European airports, but this ride made it look larger than it actually is - we boarded the plane. Although I started this odyssey with my colleague from work, I abandoned him when I boarded the plane. Reason? She. After a few rows, I saw her already seated, the seat next to her empty. Without event stopping to think that my colleague was somewhere further up the plane, I asked 'Can I keep you company?' Her answer was 'Sure.' Needless to say, we talked throughout the entire flight, except for the few minutes it took our flight attendant to explain the following - what to do in case of a sudden drop in cabin air pressure, where the emergency exits are and how to properly don the self-inflatable life jacket, and I admit that this is the only part of air travel that I find unpleasant. The dreaded 'in case of...' procedure. But all that was soon forgotten, as I continued my conversation with her. I found the we had a good number of common interests - love for photography and sometimes feeling like a Japanese tourist; frantically snapping at everyone and everything instead of enjoying the sights. I also found it hillarious she has the same habbit as I do - hitting the gas as soon as the light changes from red to yellow, without waiting for the traffic light to hit green and that we both have steam coming out of our ears when people in front of us aren't even remotely thinking of moving when the green is on for like ten seconds and counting!

After the plane landed and through the day until our return to the airport, my mind was occupied with two things - seeing the sights of this truly splendid city and she. As soon as the plane lifted off the tarmac and headed back home, I'm ashamed to admit, city was almost forgotten and all that was left imprinted in my mind was - she.

Not a second had passed without me thinking of her or visualising her face, recalling my conversations with her in the days leading up to today, the neverending Monday. I finally finished with my work for the day and on the way home, found a spot in the sun, sat down and dialed her number. Was I to wait for a few more days, I surely would have burst like a bubble, so much was my heart and mind filled with visions of her. In the conversation that followed, I admitted how I feel about her and asked was her heart already taken. The answer I got left me with this.




PS
Zakaj sem napisal tole v angleščini? No reason.

Vse je v obrambi!

Khm. No, ne vedno. A pogosto!

Primer: obramba je pomemben dejavnik pri sojenjih. Če imaš zanič obrambo, boš pristal v kehi in/ali pa fasal debelo denarno kazen, ki ti bo občutno izpraznila žep. Drži?

Gremo naprej - obramba nacionalnih interesov; in naj kot enega izmed najobčutljivejših (interesov, namreč) navedem našo preljubo slovenščino. Fant, ki sicer zaradi (milo rečeno) čudnih odločitev vodstva počasi izgublja vero, motivacijo za svoje kreativno pisanje na področju športa (pri vseh ostalih zvrsteh tipkanja pa še vedno rula, ups, tujka) in se odzove na vzklik 'Lovro!', je pomembnost zavedanja po ohranitvi našega jezika izvrstno na ogled postavil v svojem blogu. Edina malenkost, ki malce moti, je ilustracija jezika z angleškimi opisi. (Hej Lovro, če hočeš, ti popravim izraze na sliki v slovenščino - pusti mi komentar pod tale blog)

Zadnji primer kako pomembna je obramba, bom nakazal v dejavnosti, ki jo (predvsem moški del človeštva) najraje izvaja in/ali gleda v svojem prostem času - ekipni športi! Predvsem takšni, kjer se uporablja rekvizit kot je žoga ali pak. Točneje, malce bom razpredel o ameriškem nogometu. Poglejmo npr. samo zadnjega zmagovalca v Super Bowlu, Steelerse. Moštvo, ki je bilo postavljeno kot 6. nosilec v AFC konferenci ob pričetku končnice (hitra zanimivost: beseda končnica, ki se zadnje čase pogosto uporablja za opis zaključnih tekem v športu, je pravzaprav šahovski izraz in glej ga zlomka, igranje dobre obrambe v am. nogometu je kot igranje te starodavne namizne igre - skušaš ugotoviti, kaj bo tvoj nasprotnik izvedel v napadu!) je postalo ne samo prvo šesto postavljeno moštvo v zgodovini NFL, ki je prišlo do Super Bowla, temveč je tudi zmagalo na tekmi vseh tekem. Njihova pot naslova: Cincinnati 31-17, Indianapolis 21-18, Denver 34-17 in Seattle 21-10. Povprečje točk, ki so jih dosegli nasprotniki je 15,5. Da sploh ne omenjam legendarne obrambne strategije trenerja Zmaga Sagadina, ki jo je tako uspešno uporabljal pri Olimpiji v 90-tih letih prejšnjega stoletja. Ja, dobra obramba ni za odmet!

Naj pri koncu v svojo obrambo povem, da nisem hotel tako dolgo razpredat, a kaj ko me vedno zanese. Bom pa naslednjič bolj nakratko. Najbrž. :)

Triki, takšni in drugačni...

Glej no. Je pa kar nekaj sekund preteklo ( 691200, če si bralec/bralka ta dlakocepske sorte) od zadnjega posta. Roko na srce, ni se mi dalo tipkat, raje sem špilal Madden NFL 06. :)

Ko sem že pri am. nogometu - Steelersi so dvignili trofejo Vinca Lombardija (poglej si video reportažo s tekme in koj ti bo jasno, zakaj tak naslov bloga). Kar seveda ni bilo ravno povšeči mojemu 'soigralcu' spletnega nogometa, Gregorju. Anede, stari? No, iskreno rečeno, večini komentatorske ekipe na PRVI TV ravno tako ne. :) Bo pa naslednje leto boljše, jasno pod pogojem, da bo Shaun Alexander ostal pri Seattlu.

No, ker sem začel z igro, ki se igra na malodane vseh človeštvu znanih igralnih napravah (kaj so to? PC, Playstation ena in dve, XBOX, PSP ipd.), bom (jasno) tudi nadaljeval v slogu. Ravno danes (oz. včeraj, ker je že čez polnoč, ko tole skupaj dajem) sva se menila (Gregor & Gregor d.n.o.), da bo obema kmalu presedlo, če bova igrala Madden samo med nama. Zatorej je padla odločitev. Poiskala bova (beri: jaz) še kake navdušence nad am. nogometom in jasno, lastnike PCjev, ter na le-teh nameščeno že omenjeno igro. Po možnosti živeče v naši ljubi kokoški. In, ko (če) se bo nabralo dobro število volonterjev (beri: še najmanj dva), bo nastala 'Slovenska spletna Madden liga' (vrstni red ni nujno, da bo tak, čeprav se v redu sliši)! Hm, če dobro premislim, bo tole podobno iskanju osnovne komponente šivalnega pribora v kupu posušene trave. :)

U, sem pa spet natipkal. Bolš da neham. Bo ostalo več za drugič.

Začetek nečesa...

Hm, danes me je prijelo in tu je - moj blog. :) Naj kar takoj na začetku priznam - pred današnjim dnem nisem bil ravno navdušen bralec blogov. No, obljubim, da bo od sedaj naprej drugače. Opažam, da sta se ob množici tujih spletnih strani, ki ponujajo registracijo lastnega bloga, pojavila tudi dva slovenska: Večer in Delo. Pohvalno. In ja, v primeru, da sem spregledal še kakšnega domačega 'gostitelja' blogov, se priporočam za popravek pri komentarjih.

In ravno na Delovem blogu sem ob kliku na povezavo naključni blog naletel na 'bloggerja' Racka, ter prebral tole njegovo opažanje. Če je to res - sam kot sem že omenil, nisem prebral toliko blogov, da bi si ustvaril sliko - potem res škoda. Kot je sam Racko napisal, a je res treba kritizirat vsepovprek?

Dejansko je tega (negativizma) veliko preveč - in ne, barva mojega bloga ne bo odsevala vsebine mojih prebliskov - večina bo takih s pozitivno vsebino. Upam. :)

Točno! Danes je Super Bowl in to 40. po vrsti oz. kot so ga označili američani: XL! In res je Xtra Large - pomerili se bosta moštvi iz Pittsburgha in Seattle-a. Sam sicer navijam za velikane iz New Yorka, a ker le-teh ni v finalu, bom držal pesti za Steelerse iz Pittsburgha (ironija: močvirnik, pa navija za jeklarje :) ) In najboljše? Ogledali si ga bomo lahko tudi pri nas - ob polnoči na PRVI TV.

Ja vem, ameriški nogomet ni ravno na vrhu popularnosti ekipnih športov v naši deželici, pa vendar: če si vzamete vsaj 10-minut za prebrat osnovna pravila igre, vas bo morebiti le pritegnilo?

Ali ste vedeli? Tudi v Sloveniji imamo ekipo ameriškega nogometa! Ljubljana Silverhawks. In ja, novačijo nove igralce. :)

Hm, a bo zadost za prvi blog? Ja. (tole bloganje je fajn, pa še papirja in založnika ne rabim!)